Avtor: | Kategorija: Logistika, Prevozništvo |

 

Moški je voznik, ženska sovoznica. Zakaj stereotipno razmišljanje o delu v prevozniški in logistični panogi ovira napredek?

Poklic voznika se med poklici, ki jih dojemamo kot tipično moške, uvršča na prvo mesto. Pri tem prekaša celo poklice v rudarstvu in gradbeništvu. Vendar pa so stereotipi zažrti mnogo globlje: Raziskovalno središče DELab Univerze v Varšavi je po naročilu fundacije »Podjetništvo žensk« opravilo raziskavo z naslovom »Ženske v moških poklicih«. V istoimenskem poročilu ugotavljajo, da ženske pogosto slišijo očitek, da v številne poklice, predvsem na t. i. področjih STEM (angl. kratica za Science, Technology, Engineering, Mathematics), preprosto »ne sodijo«. Prva ovira, ki jo morajo ženske premagati pred pridobitvijo izobrazbe ali iskanjem zaposlitve kot npr. logistična inženirka ali IT-specialistka, so tako globoko zasidrani in trdovratni predsodki družbe, ki trg dela delijo na moške in ženske poklice. Omenjeno poročilo navaja, da 27 % študentk matematično-naravoslovnih smeri v svojem študijskem okolju posluša komentarje, da »jim ne bo uspelo« ali da takšne študijske smeri »niso za ženske«. Morda je tudi zato delež žensk na visokošolskih zavodih tehničnih smeri v času pisanja poročila le 37 % in niti odstotek višji.

Študija kaže tudi, da se ženske na domnevno tipično moških položajih – celo ob enakih sposobnostih in izkušnjah – počutijo bistveno bolj negotove. V moški družbi prav tako redkeje spregovorijo, pogosto iz strahu, da bi jim že zaradi najmanjšega spodrsljaja ali pomote še dolgo očitali pomanjkanje strokovnosti. Še vedno obstoječe razlike v plačah (čeravno se te med spoloma vedno bolj izenačujejo) žal ne pripomorejo ravno k premagovanju teh strahov.

Utesnjeno, hladno in daleč stran od doma. Zakaj je tako malo žensk, ki si želijo delati kot poklicne voznice?

Le malo žensk se odloči za delo poklicne voznice, zlasti na področju mednarodnega transporta. Razloge gre iskati predvsem v naslednjem:

  • dolga obdobja ločitve od družine, predvsem od oskrbe potrebnih otrok ali onemoglih staršev, saj naloge družinske oskrbe v naši družbi običajno padejo na pleča mater, hčera ali sester;
  • zahtevan fizični napor, npr. pri tehničnem upravljanju tovornjaka ali pri zavarovanju tovora;
  • težavne higienske razmere, predvsem v času mesečnega perila ali pri obolenjih sečevoda, za katera so ženske bolj dovzetne;
  • občutek ogrožene varnosti, npr. med osamljenimi časi počitka na počivališčih in parkiriščih za tovorna vozila;
  • omejene možnosti za poklicni razvoj in karierna napredovanja (čeprav je treba priznati, da to velja za oba spola).

Tukaj do določene mere odigra vlogo tudi fenomen samouresničujoče se prerokbe. Ženske predvidevajo, da bodo edine predstavnice ženskega spola na vodilnem mestu v podjetju, zaradi se temu delovnemu mestu raje že vnaprej odpovejo iz strahu pred občutkom izoliranosti.

Sindrom prevarantke oziroma: Vem, da ničesar ne vem

Na okrogli mizi »Delovna Poljakinja ali prispevek žensk h gospodarskemu uspehu Poljske«, ki jo je moderiral glavni urednik finančnega portala money.pl Nino Dzhikiya, so udeleženke opozarjale na to, da so njihovi – pogosto neutemeljeni – pomisleki dejavnik, ki ženskam otežuje, da bi si zadale visoke poklicne cilje in jih tudi dosegle. Eden teh strahov se označuje kot t.i. sindrom prevarantke (pravzaprav »sindrom prevaranta«, vendar je ženska oblika tukaj bolj primerna, saj se z njim pogosteje borijo prav ženske). Oseba, ki trpi za tem sindromom, je prepričana, da si kljub lastnim poklicnim sposobnostim ne zasluži uspeha, ki ga je dosegla (npr. službeni položaj, znanstveni naziv, napredovanje ali priznanje), temveč da je do njega prišla zgolj po naključju. Zato je prepričana, da bo njena nesposobnost prej ko slej razkrinkana  in njena kariera uničena. Pri nekaterih ženskah je to prepričanje zakoreninjeno tako globoko, da iz golega strahu pred (neutemeljeno) pričakovano osramotitvijo kratko malo ne morejo sprejeti prav nobene službe. Ta sindrom se še posebej pogosto pojavlja pri posameznikih, ki opravljajo poklic, ki »ne velja kot primeren za njihov spol«. Strah pred razkritjem domnevnega neznanja je s tem še večji, saj grozi tudi morebitna izključitev iz skupine sodelavcev nasprotnega spola, ki so že tako pogosto zelo kritično nastrojeni proti »mladičkom« med svojimi kolegi.

Ženska za volanom – nepredstavljivo?

Pri spopadanju s sindromom prevarantke pa niti najmanj ne pomagajo globoko zakoreninjeni družbeni miti, kot npr. ta, da naj bi bile ženske slabše voznice. Kako trdovratno se ti miti oklepajo družbe, sem žal morala doživeti tudi sama ob zdravstvenem pregledu za vozniško dovoljenje. Zdravnik je med pregledom večkrat poudaril, da le nerad izda potrdilo, saj ženske po njegovem mnenju tako ali tako ne bi smele upravljati vozil, ki so »večja od kolesa«.

Tako seveda ni čudno, da ima vozniško dovoljenje kategorije B manjši odstotek žensk kot moških in dadelež voznic vozil oziroma kombinacij vozil, za katere je potrebno vozniško dovoljenje kategorije C, C+E, C1, C1+E, D, D+E, D1 ali D1+E, znaša komajda 1 % (po podatkih poljskega urada za registracijo motornih vozil CEPiK z dne 31. 12. 2018). Toda statistike so lahko zavajajoče. Tako je tudi v tem primeru, saj navkljub oviram število žensk na skoraj vseh delovnih mestih v prevozniški in logistični panogi vztrajno narašča. In to še ni vse: Ženske se vse pogosteje uveljavljajo kot priznane strokovnjakinje na svojih področjih in upravljajo svoje bloge, spletne videokanale ali specializirane profile na družbenih omrežjih, kjer prenašajo svoje znanje in navdihujejo druge. Kot kaže, smo vendarle na dobri poti, da enkrat za vselej premagamo mit, da prevozništvo, špedicija in logistika niso primerni za ženske.