Avtor: | Kategorija: Logistika |

V nadaljevanju vas vabim, da preberete besedilo blogerja Jochena iz Nemčije, nekdanjega voznika tovornjaka, ki se tako spominja nekdanjih časov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Včasih je bilo vse bolje – vse je bilo narejeno iz lesa. Zmeraj se, ko v prevozništvu ni vse tako kot bi moralo biti, nekateri radi spomnimo dobrih starih časov izpred nekaj desetletij, ko je bilo bojda vse bolje, pri čemer gre pogosto za poveličevanje in olepševanje. To, da je bilo manj prometa, da so bile cene prevozov višje, cene goriva nižje in vozniški izpit cenejši, drži, pa tudi vreme je bilo boljše. Veliko stvari je bilo seveda tudi slabših, na kar danes radi pozabimo.

Ko sem leta 1980 začel s sveže natisnjenim vozniškim dovoljenjem 2. kategorije, je najvišja dovoljena teža že znašala 38 ton. »Moj« prvi DAF je imel ponosnih 280 konjskih moči.

To pomeni, da se je pri najmanjšem naklonu hitrost znižala na tempo tekača, tudi če si bil z desno nogo že v rezervoarju za olje. Na splošno je moral takrat voznik imeti dobre mečne mišice. Sklopka je bila bistveno trša in ročico za plin smo večkrat želeli potisniti še za meter navzdol, da bi se lahko premaknili z mesta. Namesto tega je bilo pogostokrat rečeno: »Med vožnjo je prepovedano nabiranje cvetov.« Tempomat je bil takrat v najboljšem primeru na voljo v avtomatih za žepne robčke (blagovna znamka Tempo je že od nekdaj uveljavljena znamka za žepne robčke in jo Nemci radi uporabljajo kot generičen izraz za vse žepne robčke).

Kdor ne zavira, izgubi

Še bolj naporno od pospeševanja je bilo zaviranje oz. ustavljanje. Pojemanje ob zaviranju je bilo nekajkrat počasneje kot danes. Poleg tega nismo smeli (pre)pogosto zavirati, ker so se zavore bistveno hitreje pregrevale in nato izrabile. Razloženo lepo po domače – po treh zaviranjih (v sili) četrto zaviranje ni bilo več mogoče.

Zavore je bilo treba tudi pogosto ponovno nastaviti. Če tega nismo storili, se je lahko zgodilo, da je na bobnasti zavori preskočil ekscenter in iz tovornjaka se je samo še pokadilo. Centralno mazanje je izgledalo, kot da smo na luni – ob sobotah so ob tovornjakih poskakovali možje v modrih kombinezonih z mazalnimi pištolami.

Najmanj 95 odstotkov tovornih vozil še ni imelo nakladalne rampe, zato sta takrat na poti bila bistveno pogosteje prisotna dva voznika. Kako ozka je kabina brez visoke strehe, če sta prisotna dva voznika, si danes ne predstavlja skoraj nihče več. Retarderjev takrat ni bilo, obstajala je le motorna zavora, na katero smo pritiskali s peto. Klimatske naprave so obstajale le v pripovedkah, tako smo tu in tam slišali, da so v ZDA imeli ljudje nekaj takega v svojih hišah.

Celina polna zapornic

Za prehod meje je bilo celo na meji z Nizozemsko in Francijo potrebno načrtovati 1-2 uri časa. Prej je bilo treba pripraviti T2 carinsko dokumentacijo in pred odhodom izmeriti nivo dizelskega goriva. Tovorna vozila s ponjavo še niso bila izdelana po sistemu zaves, zatorej je bil pravi izziv z leseno palico potegniti ponjavo na streho – še posebej v vetrovnem vremenu. Takšnih stvari bi lahko naštevali v nedogled.

Seveda obstaja tudi nekaj stvari, ki je bilo takrat dejansko veliko boljših. Na hitro se spominjam treh podrobnosti. Tudi pri praznem akumulatorju si lahko enostavno odprl in zaprl okna ter ponoči brez pomisleka poslušal radio. Cene dizelskega goriva so se v drugi polovici 70-tih resda bistveno povišale, iz povprečja 0,44 na 0,58. Ampak tukaj govorimo o pfenigih, ne centih.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja